Norveški romanopisec, lirični pesnik in dramatik Jon Fosse (1959) je izdal več romanov, pesniških zbirk, esejev in knjig za otroke, od leta 1993 se posveča predvsem pisanju dram. Je eden najbolj provokativnih, razvpitih in največkrat uprizarjanih sodobnih evropskih avtorjev. Njegov dramski prvenec In nikoli se ne smeva ločiti (Og aldri skal vi skiljast) je bil uprizorjen in objavljen leta 1994, od takrat pa je napisal že več kot 25 dramskih besedil. Zelo hitro je dosegel mednarodni sloves, sploh ko je že upokojeni Claude Regy, legendarni francoski režiser Pinterjevih dram, prekinil svojo upokojitev in zrežiral njegovo dramo Nekdo bo prišel (Nokon kjem til å komme, 1996). Revija Le Monde mu je prilepila vzdevek "Beckett 21. stoletja", njegove drame so bile uprizorjene na večjih evropskih odrih, na Japonskem, v Avstraliji, Čilu in Združenih državah Amerike ter bile prevedene v več kot 40 jezikov. Norveška nacionalna televizija (NRK) ga je označila za "največji norveški kulturni izvozni artikel", revija Theater Heute pa ga je proglasila za najboljšega tujega avtorja.
V poetični drami Punca na zofi (Jenta i sofaen, 2002) se prepletata sedanjost in preteklost, kratke, skope replike pa izzovejo močne občutke. Dogodki v preteklosti usodno zaznamujejo tudi sedanjost dramskih likov in vedno bolj jasno postaja, da sedanjost ne more premagati preteklosti. Punca sedi na zofi in ne ve, kaj bi sama s seboj. Prepira se z materjo in zavida svoji sestri. Pogreša očeta, ki je ves čas z doma, ker je mornar. Ženska srednjih let slika svoj portret, ko je bila še punca na zofi. Polna je dvomov vase, v svoj talent ...  Sprašuje se o smislu svojega dela, prepričana, da ne zmore prav ničesar. Tudi v sedanjosti ne zmore vzpostaviti harmoničnega odnosa z materjo, sestro in s partnerjem. Preganja jo smrt očeta.